V našem domu, ki ni imel elektrike, je branje knjig pomenilo za starše pobeg od vsakdanjega težkega življenja, nam otrokom pa je odstiralo nove svetove, nova obzorja in tudi poistovetenje s knjižnimi junaki. Ni naključje, da smo domače  živali poimenovali z imeni, ki smo jih zasledili v knjigah. Naš pes je bil Volkun, volova sta bila Irs in Bauh.

Moral bom paziti na živino, je pomislil in obenem že odprl Alana Forda.

Ne bomo izdali, kako se je vse skupaj končalo.  S kravami, s stripom. Nekam čudno se je zapletlo …

A mladi se ne dajo kar tako. Neskončno so zviti in iznajdljivi.

Predal starinske nočne omarice! V njem je Danilo hranil svojo drugo prijateljico, baterijsko svetilko!

Vsak večer je bila zgodba bolj napeta. Komaj smo čakali konec, a obenem nam je bilo žal, ko se je to zgodilo. To zimo nam je oče prebral še Ovčarja Marka ter Deklo Ančko.

Občasno sem brala manj, ampak zame je bilo branje nujna potreba. Morala sem od časa do časa pobegniti s knjigo na drugi konec sveta, v Afriko, na sever, kamor koli že.

V šoli smo imeli tekmovanje za bralno značko ''Prežihov Voranc''. V vsakem razredu sem bila prva. Ko sem prvič dobila značko in priznanje, sem mislila, da sem kraljica – bila sem tako ponosna nase. Tudi mama me je pohvalila, a sem ji kljub temu ''ukradla'' še veliko knjig.

Mi pa slikovit opis pokrajin vzbuja željo, da bi tudi sama kdaj obiskala omenjene kraje. Ali pa me v določenih poglavjih pomirja spoznanje, kako sem vendar srečna, da sem tukaj, kjer sem.

»Po ves dan sem na šihtu, da prinesem kak dinar k hiši. Doma pa nergate vame, če si privoščim branje.« je bila mama jezna.

Po nekaj četrtkih mu je Hanika ta listek, bil je že ves pomečkan, spet prinesla. Knjižničar Karel se je nasmehnil, stopil k svoji delovni mizi in iz predala vzel dve srednje debeli knjigi. Spoštljivo si ju je z vseh strani ogledal in previdno položil v Hanikin platnen cekar: »Saj mama bo lepo pazila na knjigi, a ne. Zdaj pa še malo počakaj!«

»Zdaj pa lušči, lenuh, da bomo izvedeli, kaj se bo zgodilo  na koncu zgodbe!«

Ko smo prišli do konca, je bilo najslajše. Ne samo da se je pravljica srečno končala, na dnu košare je mama včasih skrila kakšne suhe slive, sladke rožiče ali kak oreh.

Ko sem odrastel in dobil svojo prvo plačo, sem naši mami kupil v knjigarni knjigo. Sprejela jo je s hvaležnostjo. Odprla predal v kuhinjski kredenci in mi podarila pest luščenih orehov.

Ko je prvič prestopil prag šole, se še sploh ni zavedal, kaj sploh šola je, kljub temu da sta bila njegova brata kar nekaj let starejša. Nekoč se priprave na prvi razred niso začele v vrtcu, saj ga sploh niso poznali, vsaj na deželi ne.

Ta droben spominek me je popeljal tudi v realnost branja, v bogastvo novih in novih zgodb ter med bralce ter prve tekmovalce Bralne značke, imenovane Prežihova bralna značka.

Nato stopim za vogal in že pozabim, ker mi pot prekriža veliki oranžni maček z zvitim pogledom; zanima me kam gre, kaj ima za bregom, kako mu je ime, ali ima prijatelja, ali je kaj izgubil … ali je kdo že napisal zgodbo o njem?